Sredinski prst je verjetno eden najstarejših in najbolj priznanih načinov izražanja žalitve na svetu.

Ne gre zanikati, da je pokazati sredinec drugemu človeku, pa naj bo to zato, ker vas je ustavil v prometu, rekel nekaj, kar vam ni bilo všeč, ali pa zato, ker ste preprosto razjezili prijatelja, v določen užitek.

Toda od kod ta nespodobna gesta? Zgodovinarji in raziskovalci na dolgo in široko razlagajo, od kod je prišel srednji prst:

Sredinski prst, ko gre zgodovina mimo

Antropologi trdijo, da so agresivnejši "jamski ljudje" sovražnikom kazali svoj pokončni penis, da bi jih ustrahovali.

Seveda je moral človek z razvojem civilizacije najti bolj prefinjen način, kako nekoga užaliti, ne da bi moral pri tem razkriti svoj zvitek.

Po mnenju antropologa Desmonda Morrisa je sredinec popolna prispodoba: "Prst simbolizira penis, stranski prsti pa so kot moda." Se vam je ta primerjava zdela nekoliko nerazumljiva?

Sredinec kot oblika žalitve je bil prvič pisno omenjen leta 423 pred našim štetjem v drami Oblaki grškega pesnika Aristofana, v kateri lik Strepsiasa v šali primerja sredinec s penisom.

Digitus impudicus

Rimljani so imeli za to gesto svoje ime: digitus impudicus. V enem od besedil rimskega pesnika Marka Valerija Marciala je omenjen bolnik, ki pokaže svoj "nespodobni prst", ko se soočijo trije zdravniki.

Poleg tega je zgodovinar Tacit zapisal, da so imela germanska plemena navado pokazati sredinec rimskim vojakom, ki so se pomikali po njihovem ozemlju.

Nekateri zgodovinarji trdijo, da je zloglasni cesar Kaligula svoje podložnike prosil, naj mu namesto roke poljubijo sredinec, da bi jih šokiral.

Zakaj se nam zdi sredinec žaljiv?

Skozi stoletja je več držav po svetu to gesto vključilo v svoje kulture, tako da je sredinec skoraj enoten, ko gre za žalitev nekoga po vsem svetu. Vendar imajo nekateri ljudje različne različice, kako biti užaljen.

Angleži imajo na primer navado, da namesto enega prsta pokažejo dva. V srednjem veku so tako želeli užaliti Francoze in jih spomniti, da so bili kraljičini lokostrelci odgovorni za odločilno zmago v bitki pri Azincourtu.

V Iranu in Afganistanu je dvignjen palec lahko prekršek, v drugih državah pa je dvignjen palec najboljši način, da nekomu rečete, naj se gre jesti.

Zgodi se, da vsaka gesta dobi svoj pomen glede na korenine svojih ljudi in kulturno dediščino. Kot da gre za dogovor, ki je nastal ob rojstvu in ki ga prenašamo naprej.